Fikus Benjamin – Kaj Storiti Če je Prevelik

Med sobnimi, necvetočimi rastlinami je fikus najbolj priljubljen. Njegova domovina so tropski gozdovi vzhodne Indije in malajske pokrajine. Nekateri fikusi zrastejo tamkaj do dvajset metrov visoko. Pri nas pa jih poznamo le kot majhna drevesca, utesnjena v posodah. Poskrbeti moramo, da imajo fikusi pri nas podobno podnebje, kot so ga imeli v domovini, to pa je, biti morajo v čimbolj vlažnem zraku in v enakomerni temperaturi brez večjih sprememb.

Fikus elastica Variegata

Danes je najbolj znan širokolistni fikus (Ficus elastico), ki ima velike, ovalne, usnjate temno zelene liste.

Spodrinil je včasih precej razširjeni ozkolistni fikus z značilnimi »oslovskimi ušesi«, ki smo ga pogosto videli na okenskih policah in v sobah. Sicer pa zahtevata obe vrsti enako ravnanje. Neposrednega sonca ne marata, ljubita pa mnogo svetlobe, ki naj prihaja od zgoraj. Če so vrhnje konice dobro osvetljene, bo tudi rast uspešnejša. Zato je priporočljivo, da postavimo fikus na tla ob oknu.

Ficus rubiginosa Variegata

Ficus rubiginosa Variegata ima nad 10 cm dolge, usnjate in rumeno belo marmorirane liste

Fikus potrebuje veliko zračne vlage, zato ga vsak dan napršimo s postano vodo. Zalivati ga moramo seveda vseeno, vendar glede zalivanja ni točnih navodil. Če ga zalivamo dvakrat tedensko, je to lahko ali preveč ali premalo. Zalivanje je torej odvisno od prostora, kjer fikus stoji, od njegove velikosti, oziroma od listov. Najbolje je, da preizkušamo vlažnost zemlje pri koreninah. Zemlja pri koreninah mora biti vedno enakomerno vlažna, nikoli pa mokra. Za zalivanje uporabljamo seveda le postano vodo. Pred začetkom dobe rasti – od zgodnje spomladi pa do jeseni – dajemo fikusu enkrat na teden hranilno raztopino z dušičnatim gnojilom. Hranilna raztopina mora priti le na dobro ovlaženo zemljo, da rastlina ne dobi opeklin na koreninah.

Fikus v Zimskih Mesecih

V zimskih mesecih pognojimo le enkrat na mesec. Če pa opazimo na fikusu škodljivce ali bolezni, moramo takoj uporabiti ustrezna sredstva.

Spomladi presadimo fikus le, če je gruda v posodi vsa prekoreninjena. Ko presajamo, vzemimo za dve številki večji lonček oziroma posodo. Preden pa nasipljemo novo zemljo, moramo dati na dno posode košček črepinje ali pesek, da bo voda lažje odtekla in da gruda ne bo stalno mokra.

Ob dobri negi širokolistni fikus včasih tako hitro zraste, da postane prevelik in ga moramo skrajšati. To lahko storimo na dva načina:

Prvi način je, da poiščemo mesto, kjer bomo odrezali vrh. Z ostrim nožem odrežemo steblo ob listnem vozlu. Pustimo, da se mlečni sok posuši, nato odrezani del vtaknemo v kozarec ali steklenico z vodo, da se okorenini.

Drug način je, da omahovimo steblo. V deblo zarežemo z nožem do polovice oziroma do sredine med dvema listnima vozloma. V zarezo vtaknemo konček plastike, da se zarezano mesto ponovno ne sprime.

Okoli zarezanega mesta napravimo za pest debel ovoj z močvirskim mahom.

Vse skupaj povijemo s plastično folijo, ki mora biti na spodnjem koncu stebla dobro privezana, zgoraj pa toliko odprta, da bomo lahko mah redno navlažili z razpršilko.

Ko se na zgornjem delu reza pojavijo koreninice, steblo popolnoma odrežemo in zakoreninjeni del takoj previdno posadimo v posodo z zemljo.

Širokolistnemu fikusu ugaja v poletnih mesecih prostor na balkonu, terasi ali v polsenci na vrtu. Močno sonce mu škoduje. V hladnejših nočeh pa ga moramo prenesti v sobo.

Poleg zgoraj opisanih dveh fikusov poznamo še druge vrste. Ficus lyrata ima liste, podobne violini, ki so izbočeni, temno zeleni, veliki in z izrazitimi žilami. Rastejo tik ob deblu. Glede zalivanja in gnojenja je enako zahteven kot širokolistnati fikus. Mora pa stati na toplejšem mestu. Pozimi temperatura ne sme pasti pod 18° C. Zato ga ne smemo imeti na prostem.

Fikus benjamina ima brezi podobne liste. Lahko ga je zamenjati z limonovcem, vendar pri natančnejšem ogledu opazimo, da so listi zelo koničasti, kar je njegov zanesljivi znak. Tudi vejice so viseče. Potrebuje enako nego kot prva dva, vendar ga je treba še večkrat poškropiti in mu sprati prah z listov.

Ficus pumila je kurioziteta med fikusi. Rad raste po stenah, ki jih docela pokrije. Privezati ga ni treba, ker mu sproti rastejo plezalne koreninice. To njegovo lastnost radi izkoristijo ljubitelji cvetja in krasijo s tem fikusom razna plezala ali ogrodja v zimskem vrtu ali oknu. Nekateri ga posadijo tudi v viseče posode, da mu poganjki rastejo navzdol.

Ficus radicans je prav tako penjavka, le da ima velike liste. Obe rastlini sta prav skromni.

Pisanolistni fikusi potrebujejo več nege. Zahtevajo več svetlobe in toplote. Kadar so pregosti, jih lahko brez skrbi obrežemo. Če posadimo 5 – 10 sadik skupaj v večjo posodo in dodamo substrat šote, se hitro zakoreninijo. Eden teh je Fikus elastica Variegata. Listi imajo nepravilno rumene in bele pege. Ta fikus je zelo zahteven glede toplote in vlage v zraku. Če ne stoji na zelo svetlem mestu, postanejo listi sami od sebe monotono zeleni. Ne sme stati na prostem in ne smemo ga preveč gnojiti z dušikom. Med fikusi s pisanimi listi je tudi Fikus rubiginosa Variegata.

Sorodni povezavi:

Gloksinija in Njeno Razmnoževanje

Gloksinija (Gloxinia perennis) je povsem druga rastlina, kot jo predstavlja slika. Kar imenujemo običajno gloksinija je dejansko šiningija (Sinningia speciosa). Tu imamo isti primer kot pri vitezovi zvezdi (Hippeastrum, x hortorum), ki jo imenujemo amarilis. (Amaryllis belladonna). Pravi amarilis ali »lilija lepe gospe« gojimo na vrtu in ne v lončku. Uporabna je le za vinorodne kraje in sončne lege, sicer ne pride do cvetja. V obdobjih, ko je poletje hladno in deževno, sploh ne odganjala, kaj šele cveti!

Sinningia (Gloxinia) - Gloksinija

Pravilno ime gloksinije je siningija (Sinningia speciosa). Je iz družine gesnerijevk (Gesneriaceae), ki je dala neverjetno število lepih in zanimivih lončnic za senčno in toplo sobo.

Ker je ime gloksinija tako zasidrano pri naših vrtnarjih (tudi drugod), ga bomo še naprej uporabljali namesto (sicer pravilne) manj znane siningije. Vrtnarji jo vzgajajo iz semena. Postopek je počasen in tvegan ter terja veliko pozornosti.

Brez toplega rastlinjaka je vzgoja iz semena nemogoča. Sejemo že decembra. Razvoj je sorazmerno hiter in v dobrih 6 mesecih imamo že cvetoče rastline. Ker je seme zelo drobno, sejemo kar v lončke.

Kako Sejati Gloksinijo

Prst naj bo šotnica pomešana z mivko. Njeno površino polijemo s kropom, da razkužimo prst. Ko je ohlajena na 25 do 28° C, sejemo. Seme vzkali v 10 do 12 dneh, če držimo temperaturo okoli 24° C. Brž ko je mogoče, pikiramo. Tokrat v plitve skledice ali zabojčke iz plastike. Pikiramo 1,5 do 2 cm narazen. Tri dni po pikiranju zalijemo pikirance z 0,05 benomilom, da izključimo morebitno okužbo. Ko so rastlinice že na tesnem, jih presadimo v lončke iz plastike (6 do 7 cm). Potem ko so koreninice zasedle tudi v novem lončku prst in se pojavile v večjem obsegu na steni, presadimo še enkrat, tokrat v večje lončke (12 do 15 cm). Tu ostanejo do prodaje.

V drugem lončku ne uporabljamo več šotnice, ampak prst, ki je hranilnejša. Ko se nam zdi, da je prst izčrpana, dognojujemo s hranilnimi raztopinami (tudi razredčena kurjakovica je dobra). Ves čas zalivamo le z deževnico, kajti vodovodne vode ne prenaša. Tudi ne mara zalivanja po listih.

Gloksinija in Cvetenje

Ko začne cveteti, rabi manj toplote (18 do 20° C) in več zraka. Nikdar ne smejo biti lončki pretesno skupaj, da se listi prekrivajo, torej jih redno odmikamo. Večji razmiki preprečujejo gnilobo listov in osrčja (zelo nevarno). Vsak gnili list odstranimo takoj. Ozračje mora biti ves čas vzgoje vlažno, prostor pa primemo zasenčen. Ko so v glavnem vsi cvetni popki nastavljeni, začnemo gloksinije privajati na nižjo (prodajno) temperaturo (14 do 16° C). Pri tej temperaturi cvetijo nenavadno dolgo pa tudi gomolji se debelijo hitreje.

Ko preneha flor, zalivamo manj in polagoma osušujemo liste. Potem očistimo gomolje prsti, ostankov pecljev in listov ter koreninic. Gomolje hranimo v šoti pri temperaturi okoli 10 do 15° C. Šota naj bo zmerno vlažna (ne čisto suha), da gomolji ne venejo.

Konec januarja in februarja jih posadimo (plitvo) v 12 do 15 cm velike lončke. K rasti jih silimo pri nizki temperaturi (15 do 18° C) šele pozneje preidemo na višjo (22 do 24° C). Ko pa cvetijo, se vrnemo zopet k nižji, ker je cvet tedaj odpornejši in trajnejši. Gomolje ohranimo lahko več let, vedno so močnejši in cvetnejši. Sele potem, ko se že deformirajo, jih šele zavržemo. Večjo cvetnost dosežemo, če rastline enkrat ali dvakrat tedensko zalijemo z raztopino iz suhih kravjakov. Nekateri obložijo kar lončkovo prst (površino) z zdrobljenim kravjakom in čezenj zalivajo z vodo ali celo z zavrelko iz roženih opilkov. Tako je možno doseči nenavadno cvetne rastline in hkrati velik in ugleden cvet. Dovršeno lepe so le starejše rastline, zato jih uporabljamo za semenice. Izmed številnih izberemo le nekaj primerkov za seme. Zanesljivo pridemo do semena, če jih umetno oprašimo. Z opraševanjem vzgojimo lahko nove sorte, pridobimo lahko lepše barve in oblike, lahko pa tudi pokvarimo že doseženi uspeh. Nove oblike in barve so posledica dednih zakonitosti, ki jih mora gojitelj obvladati, sicer tava v neizmernem svetu slučajnosti. Tudi naključje vodi lahko do cilja, če znamo pridobljeno izkoristiti s selekcijo in fiksiranjem. Tudi to je možno, ker gomolje lahko razrežemo v večje število krhljev, ki dajo pozneje matične rastline enakih lastnosti. Na vsak način je tudi to zanimiv postopek, ki draži marsikoga k posnemanju.

Na sliki je mlada, komaj pol leta stara gloksinija, vzgojena iz semena. Nastavila je številne cvetove in obeta mnogo več, kot je trenutno vidno.

Sorodna povezava:

Manj Znani Viri Vitaminov

Znano je, da so vitamini za življenje pomembne snovi, ki delujejo v telesu kot koencimi v številnih procesih, da pomanjkanje vitaminov povzroča hude motnje v presnovi in delovanju posameznih organov in da v takih primerih govorimo o avitaminozah.

Manj Znani Viri Vitaminov

Znanih je že cela vrsta vitaminov (A, D, E, K, B1, B2, B6, C,…) pa tudi precej živil je raziskanih, tudi tistih, ki jih radi uživamo prav zato, ker vsebujejo več ali manj vitaminov. Tokrat pa želim opozoriti na manj znane rastline, ki rastejo okrog nas kot plevel ali divje oziroma kot »podivjane vrtne«, a jih prav zaradi tega ne opazimo.

Rastline ponujajo mnogo, a kot ponavadi ne znamo vselej vzeti, kar nam je ponujeno, predvsem zaradi neznanja ali tudi zaradi strahu (tolikokrat smo že slišali o zastrupitvah z gobami). Kaže, kot da bi bili presiti. Za tiste, ki radi hodijo v naravo in se še niso preobjedli, veseli pa jih tudi praktična botanika, bi naj bil namenjen tale seznam rastlin, ki nam ponujajo vitamine tako rekoč zastonj.

Grenka penuša (Cardamine amara L.), vsebuje precej vitamina C. Uživamo jo kot solato, pa tudi kot zdravilno zel. Raste na vlažnih mestih, ob potokih, studencih.

Stolpnica (Turritis glabra), vsebuje vitamin C. Je tudi zdravilna rastlina, raste pa na gozdnih posekah, v grmovju …

Ostra homulica (Sedum acre L.), raste na peščenih tleh, po zidovju. Včasih so jo uporabljali kot zdravilo proti skorbutu. Sicer pa je ta rastlina v večjih količinah strupena.

Volčje jabolko (Physalis alkekengi L.), raste po lokah, vinogradih. Plod je rdeča jagoda, ki jo prekriva mehurjasto napihnjena čaša, vsebuje obilo vitaminov in je tudi užitna.

Mnoge rastline vsebujejo mnogo vitaminov, a zaradi saponina niso užitne.

Takšna je na primer šmigovec (Primula veris L.), ki raste na travnikih, pašnikih in v redkih gozdovih.

Toščak (Portulaca oleracea L.), raste na peščenih tleh, v vinogradih. Vsebuje zelo veliko vitamina C. Uporabljali so ga kot zdravilo proti skorbutu. Tolščak uporabljamo tudi kot zelenjadnico in zdravilno rastlino.

Brek (Sorbus torminalis Crantz), najdemo v listnatih gozdovih. Njegovi rjavi plodovi vsebujejo precej vitamina C.

Navadna kreša (Nasturtium officinale R. Br.), je vodna rastlina. Vsebuje vitamin C in jo uživamo kot cenjeno solato.

Veliko koprivo (Urtica dioica L.), najdemo tudi tam, kjer si je ne želimo. Vsebuje precej vitamina C in železa. Listi, dovolj dolgo kuhani, dajo dobro koprivno »špinačo«.

Divji bezeg (Sambucus racemosa L.) raste po gorskih gozdovih ob potokih in vsebuje 25 do 65 miligramov vitamina C in vitamina A. Je zdravilna rastlina. Iz jagod so včasih izdelovali bezgovo vino.

Navadna kislica (Rumex acetosa) je znan plevel, predvsem na travnikih. Vsebuje precej vitamina C. Včasih so kislico trgali tudi za solato.

Navadni rebrinec (Pastinaca sativa L.), raste na travnikih. Poleg vitamina C vsebuje še beljakovine. Užitne so mesnate korenine. Listi so za solato, iz koreninskih izvlečkov pa nekateri dobivajo dodatek za žganje. To rastlino so poznali že Rimljani.

Rakitovec (Hyppophae rhamnoides L.), raste po peščenih nabrežjih. Plodovi tega trnatega grma so kisli, vsebujejo precej vitamina C (okoli 900 mg/100g). Poleg tega je še zdravilna rastlina.

Travniška penuša (Cardamine pratensis L.), raste na močvirnatih travnikih in vsebuje vitamin C.

Korenje (Daucus carota), raste po travnikih in njivah. Znana je tudi kulturna (gojena) oblika te rastline. Vsebuje vitamin A (17mg/100g) in vitamin B.

Jerebika (Sorbus aucuparia L.), daje plodove, ki vsebujejo vitamin C in vitamin A. Iz jagod nekateri pridobivajo tudi alkoholno pijačo.

Brusnica (Vaccinium vitis – idaea L.), raste po gorskih gozdovih in planinah. Vsebuje zelo mnogo vitamina C in vitamina A. Liste, ki vsebujejo arbutin, uporabljajo za čaj.

Druga vresnica je mahovnica (Vaccinium oxycoccus L.). ki je redka in raste na barjanskih tleh, na šotiščih. Njeni sadeži imajo precej vitamina C.

Med rožnicami sta končno tudi še malina (Rubus idaeus) in robidnica (Rubus fructicosus L.), katerih sadeži vsebujejo precej vitamina C.

Najbogatejši vir vitamina C pa je navadni šipek. Prav ta šipek (Rosa canina L.) iz družine rožnic (Rosaceae) bi morali stokrat podčrtati. Raste ob živih mejah, gmajnah, listnatih goščavah, ob poteh. V plodovih je zelo mnogo vitamina C (1700 mg/100 g), pa še vitamini A, B, K in P.

Sorodna povezava:

Hranilna Vrednost Beljakovinskih Krmil

O tem, koliko beljakovin potrebujejo piščanci in kokoši za rast in tvorbo jajc, sem že pisal. O hranilni vrednosti beljakovinskih krmil pa bom spregovoril danes. Beljakovinska krmila vsebujejo različen odstotek beljakovin. Te beljakovine so po svojem sestavu tudi zelo različne. Sestavljene so namreč iz večjega ali manjšega števila različnih aminokislin. Nekatere teh aminokislin so za perutnino in piščance nujno potrebne. Imenujemo jih esencielne aminokisline. Teh perutnina sama ne more tvoriti, zato jih mora dobiti s hrano. Naj nekatere od njih naštejemo: metionin, lizin, arginin, triptofan.

Hranilna Vrednost Beljakovinskih Krmil

Če žival s hrano ne dobi dovolj teh aminokislin, tudi druge slabše izkorišča. Prav teh esencielnih aminokislin pa vsebujejo največ beljakovinska hranila živalskega izvora, manj beljakovinska krmila rastlinskega izvora. Zaradi tega sestavijo v tovarnah močnih krmil krmo za perutnino tako, da vsebuje poleg žit beljakovinska krmila beljakovinskega in rastlinskega izvora. Beljakovinska krmila živalskega izvora, ki jih uporabljamo v prehrani perutnine, so: ribja moka, mesna in mesnokostna moka, moka perutninskih klavniških odpadkov, sveži mesni odpadki, jetrna moka, krvna moka, sveža kri, perna moka, posneto mleko in sirotka v prahu, sveže mleko, sirotka in pinjenec ter še nekatera druga manj znana. Morda ne bo odveč, če si nekatera teh hranil malo podrobneje ogledamo.

Ribja Moka

Kvaliteta ribje moke je odvisna od osnovne surovine, torej od kvalitete nalovljenih rib ter od načina predelave.

V principu ribe vedno skuhajo, stisnejo, posušijo ter zmeljejo v moko. Po kuhanju odstranijo maščobo, katere ribja moka ne sme vsebovati. Maščobe so namreč podvržene oksidaciji, ko pridejo v stik z zrakom in zato postanejo žarke. Žarka ribja moka pa je slabše kvalitete ali celo škodljiva in za prehrano živali neuporabna. Ribje moke vsebujejo razmeroma dosti rudnin, zlasti fosforja in kuhinjske soli. Bogate pa so tudi z vitamini, predvsem z vitaminoma A, D in vitamini kompleksa B. Odstotek beljakovin, ki vsebujejo zelo veliko esencielnih aminokislin, se giblje v ribjih mokah od 55 do 72 %. Maščob vsebujejo ribje moke od 3 do 12% (dobre ribje moke malo). Pri predelavi rib ostane tudi ribji sok, ki je bogat z vitamini in rudninami. Kondenziran pa vsebuje tudi okoli 30% beljakovin. Ribje moke v krmni mešanici za perutnino naj ne bo več kot 10 do 12%, da ne bi imelo bodisi meso bodisi jajca neprijetnega vonja. Sicer pa tako in tako cena ribjih mok ne dopušča tako visokega dodatka (le 3 – 8%).

Mesna Moka

Mesno moko pridobivajo iz neuporabnih mesnih odpadkov v klavnicah ter od živali, ki za ljudsko prehrano niso primerne. V kafilerijah običajno odstranjajo maščobe, meso pa posušijo in zmeljejo. Če ne odstranijo tudi večjega dela kosti, dobimo glede beljakovin slabšo mesno moko oziroma mesnokostno moko. Mesna moka vsebuje od 45 do 55% beljakovin, ki pa so znatno slabše kvalitete od beljakovin v ribji moki. Tudi rudnin in vitaminov vsebuje manj. V hranila za perutnino jo vmešamo okoli 6%. Bogati z rudninami sta mesnokostna in kostna moka, ki pa vsebujeta seveda mnogo manj beljakovin.

Sveže meso in mesni odpadki so za perutnino odlično beljakovinsko krmilo. Nujno pa je, da niso pokvarjeni, zato jih pred uporabo vselej dobro prekuhamo, nato pa jih razrežemo ali sesekljamo. Dnevno jih lahko dodamo odraslim kokošim približno 50 gramov.

Jetrna in Krvna Moka

Jetrna in krvna moka vsebujeta mnogo kvalitetnih beljakovin (60 do 89%), vendar pa sta zelo dragi in se radi kvarita. Vsebujeta dosti rudnin in vitaminov. Uporabljamo ju pri krmljenju kokoši z visoko nesnostjo.

Sveža kri je dobrodošla kot beljakovinsko krmilo skoraj za vse vrste perutnine. Pazimo le, da je res čista in sveža. Primešamo jo žitni mešanici tako, da jo dobi odrasla kokoš 10 do 50 g na dan. Ker se kri hitro pokvari, jo segrejemo do vrenja, ji dodamo 1 % ocetne kisline ter jo zavremo. Tako jo konzerviramo za nekaj dni.

Perna Moka

V zadnjem času uporabljamo v prehrani perutnine tudi perno moko, ki jo pridobivajo iz perja po predhodni hidrolizi in mletju. Perna moka vsebuje sicer mnogo beljakovin (do 85 %), ki pa so slabo prebavljive. Krmnim mešanicam jih dodajamo v majhnih količinah (do 5%). Zaradi slabe kvalitete beljakovin ne moremo z njo nadomestiti drugih beljakovinskih krmil živalskega izvora.

Pri predelavi mleka in mlečnih izdelkov ostanejo tudi mlečni odpadki, ki jih s pridom uporabimo v prehrani živali (prašičev in perutnine). Najbolj gospodarno je, če lahko uporabimo sveže odpadke mlečne predelave. Sušenje mleka in odpadkov je zelo drago. Zato je te proizvode v prehrani živali skoraj povsem izpodrinila cenejša ribja moka. Vendar pa vsebujejo mlečni odpadki, zlasti posušeni, znatne količine beljakovin (19 – 30%), bogati pa so predvsem z rudninami in vitamini. Poleg tega vsebujejo tudi snovi, ki zelo ugodno delujejo na rast živali. Imenujemo jih nepoznani faktorji rasti.

Če imamo na voljo sveže odpadke mleka, bo najprimerneje, če z njimi napajamo živali, lahko pa jih primešamo tudi med krmo. Pri napajanju pa moramo paziti na čistočo, saj se mleko in njegovi odpadni proizvodi hitro kvarijo in so za živali škodljivi.

Za vsa beljakovinska krmila velja, da jih moramo skladiščiti v suhem in ne preveč toplem prostoru, saj bi se sicer pričela kvariti in bi bila njihova hranilna vrednost nižja. Poleg tega so pokvarjene beljakovine tudi strupene.

V prihodnjih člankih bom na salomonov oglasnik blogu pisal malo o beljakovinskih krmilih rastlinskega izvora.

Sorodna povezava: