Kako Obarvamo Hortenzije Modro

Med hortenzijami je mnogo vrst v raznih barvah. Bele sorte preidejo kaj pogosto v rožnate, teže jih je prebarvati v modro barvo. To se posreči brez težav pri rožnatih in rdečih žlahtnih sortah, vendar le v tleh, ki so humozna in kisla. Najbolj razširjena je vrtna ali latasta, zlasti velecvetna hortenzija (Hydrangea paniculata Grandiflora) z izključno sterilnimi (neplodnimi) cvetovi. Zanjo ni značilno le belo latasto socvetje, ampak tudi dlakavost poganjkov, cvetnih pecljev in listnih žil. Bela cvetna barva se kaj pogosto prebarva v rožnato, pač glede na jakost talne kislosti. Če se cvet ne prebarva v rožnato, ampak v modro, potem je to žlahtna ali lončna hortenzija. Tudi žlahtna hortenzija ima velik in bel ali moder cvet. Ker poganjki, peclji in žile nimajo dlačic, govorimo tudi o goli hortenziji. Žlahtna hortenzija (Hydrangea macrophylla) ima zelo velike (macrophylla), široko jajčaste in nazobčane liste. Zastopana je z mnogimi vrstnimi sortami.

Hortenzija

V vrtnarijah so razširili predvsem naslednje, iz Holandije uvožene sorte: Bodensee (rdečkasta), Enziandom (bleščavo rdeča), Holstein (rožnata) in Lemmenhof (nežno roza). To so znane sorte, ki so odlične za prebarvanje v modro. Modro barvo dosežemo le v zelo kisli in humozni prsti (listovka, vresovka in šotnica) ter z zalivanjem z amonijakovim galunom. Rastline je treba 4 tedne, preden zacvetijo, dvakrat na teden zalivati s 3 do 5 promilno raztopino (3 do 5 g na liter vode). Zalijte jo močno in prodorno, da bo zemlja v območju korenin zadosti prepojena z galunovo raztopino. Če uspeh ni popoln, je v tleh železo netopljivo vezano, kar spoznamo na zunaj po bledo zelenih listih. Kar velja za sobne ali lončne hortenzije, velja tudi za vrtne.

Nekatere hortenzije so v izvirni barvi že tako nenavadno lepe, da jih sploh ne prebarvamo; od belih sodita semkaj znani sorti Soeur Therese in Mme Em. Maullierre. Ravno tako ne prebarvamo nekaterih izrazito rdečih sort, kot so temno rdeče Atlantic in visoko rdeče Alpengluhen. Navedel sem le sorte, ki so pri nas razširjene, seveda pa jih je mnogo več.

Na dvoriščih graščin in starih kmečkih hiš naletimo včasih na zelo zanimivo vzpenjavo hortenzijo (H. anomata ssp. petiolaris), ki prekriva zid do 3 metre na visoko. Na to višino spleza s pomočjo zračnih ali prijemnih koreninic. Dober spoznavni znak so rdeče rjave veje, na katerih se skorja lušči v trakovih. Cvet je bel.

Poznamo še drevesasto hortenzijo (H. aborescens). Ta vrsta je pri nas redka, navadno jo zastopa v sterilni obliki – Sterilis. Zlahka jo spoznamo po gosto dlakavih listih in kobulih. Cvete v velikih belih kobulih. Cvete sorazmerno dolgo (večina junija – julija), pogosto dalj kot latasta, ki cvete celo tja do septembra, najdalj cvete malo znana ščetinasta hortenzija (H. involucrata).

Naj omenim še hrastnolistno (H. quercifolia), ki je za nas nova. Cvet se pojavlja od junija do septembra, spočetka je bel, pozneje rožnat. Listni in cvetni pecelj sta polsteno dlakava, enako spodnja listna ploskev; jeseni so listi rdeče prebarvani. Zaradi hrastu podobnih listov je le malo podobna hortenzijam.

Vse hortenzije, torej vrtne in lončne, zahtevajo humozna in kisla tla ter obilo vode in izdatno, popolno gnojenje (NPK). Že ime hydrangea (grško ime) pove, da gre za rastlino, ki rabi mnogo vode. (Hydrangea iz hydor – voda in angos – posoda). Sobne oziroma lončne hortenzije zalivamo tudi s tekočimi gnojili (cvetal,…), vrtne pa z mineralnimi (NPK 7-10-18-1-1); lahko jih tudi potrosimo (jeseni) okoli grma. Zelo priporočljivo je gnojenje in humificiranje z znanimi šotnicami. Uporabna je tudi razredčena gnojnica ali kurjakovka.

Hortenzija ima cvetne brste vrh enoletnih poganjkov, zato je napačno, če jih krajšamo. Goste grme moramo preredčiti, torej izrezati predvsem šibke in slabo razvite poganjke. Lončne hortenzije vzgajamo tudi na eno steblo in en cvet ali pa na tri, torej izrežemo ravno tako vse odvečne poganjke in izrastke. Pri vrtnih puščamo več cvetnih poganjkov, vendar ne preveč, ker je sicer posamezni cvetni lat (kobul) premajhen. Hortenzije so ponavadi zdrave, lahko jim rumenijo listi (kloroza). Nekatere sorte so občutljive za palež. Ozelenitev cvetnih listov je sortno pogojena, lahko je tudi virozne narave; takšnih rastlin ne jemljemo za razmnoževanje. V rastlinjakih napada sobne hortenzije zlasti trips. Zanesljivo ga zatremo le z euparenom v električnih evaporatorjih, ki pretvarjajo sredstvo v strupene hlape.

Sorodna povezava:

Mleček v Sredozemskem Okolju

Ko si ob morju urejujemo vrt, imamo že od začetka sicer veliko težkega dela, pa tudi veliko veselja. Izbira okrasnih rastlin je takrat še lahko delo; kvečjemu smo v dvomih, katerega izmed priljubljenih iglavcev bo treba na zmeraj premajhnem vrtnem prostoru izpustiti.

Mleček

Ko je vrt zasnovan, pa so pred nami navadno teže rešljiva vprašanja: kaj izbrati za podrast, kako ozeleniti kamnite podlage, katere cvetoče pritlikave rastline izbrati itd. Težave so toliko večje, če se lahko vrtu posvetimo le med prazniki in dopustom; tedaj odpadejo vse rastlinske vrste, ki zahtevajo stalnejšo oskrbo. Sprehod po bližnji okolici pa nam bo odkril lepe samonikle rastline, ki dobro prenašajo lokalne podnebne in talne razmere. To je tudi ena izmed poti za uveljavljanje domačih rastlinskih elementov v primorskih vrtovih, pot ozelenjevanja s slanovci, z brškini, reliko, s sredozemskim resjem, sivko, z lobodičjem in ne nazadnje tudi z mlečki.

Mlečki so bili pri nas dolgo časa popolnoma pozabljeni in so sodili (marsikje še vedno sodijo) med neuporabne plevele, ki, če že niso škodljivi, vsaj koristni niso, zato jim »vstop« v kultivirano okolje ni dovoljen. Prvotni prebivalec Sredozemlja je skopo odmerjeno plodno površino nerad žrtvoval za »nekoristne rožice«; če pa se je že odločil zanje, je upošteval stranske učinke (senca, zaščita pred vetrom) ali pa njihovo izredno lepoto (vrtnice, oleander). Za občudovanje drobnih nadrobnosti ni bilo v z močnimi doživetji obarvanem Sredozemlju ne prostora ne časa. Dandanes, ko je tudi to »okolje« vkovano v cement in asfalt, pogrešamo te drobne domačine Sredozemlja, primanjkuje pa nam tudi časa za oskrbo bolj zahtevnih rastlin. Torej imamo več vzrokov, da posežemo po do včeraj odrinjenih domačih rastlinah. Izmed mlečkov sodi mednje predvsem Wulfenov mleček (Euphorbia wulfenii), To je nizek pol grm, ki le izjemoma zraste nad pol metra visoko. Prezimijo le oleseneli spodnji deli poganjkov. Konec zime odžene mleček zelnate vrhove poganjkov, ki so tako gosto olistani, da so pod listjem popolnoma skriti stari lesnati deli rastline. Listje je živo zeleno, poleti dobi nekoliko temnejši odtenek, spodnji del listov pa je modro zelen. Socvetje je po obliki značilno za mlečke, le da je precej veliko; odpira se v začetku pomladi. Wulfenov mleček lahko nepretrgoma cvete tudi dva meseca; verjetno je prav preproga rumenega cvetja njegova največja vrtnarska vrednost. Učinkovit je mleček le v skupinah in morda prav zato, ker v naravi rastejo le posamične skromne rastline, mnogokrat ne pritegne pogleda naključnega sprehajalca.

Wulfenov Mleček Ne Zahteva Posebnih Vzgojnih Ukrepov

Ker ga ne moremo kupiti v vrtnarijah, ga bomo presadili iz naravnega rastišča. Razmnoževanje z zgodnje spomladansko delitvijo je zelo enostavno. Za začetek presadimo na sončno lego deset petnajst sadik, ki smo jih pred saditvijo razdeliti, posadimo pa jih gosto drugo ob drugi tako, da imamo že isto leto pravo cvetno preprogo. Ko mlečki povsem ozelenijo, je že prepozno za presajanje; presajenci bi zaradi že razvitih zelnatih poganjkov preživeli le ob ustreznem zalivanju in rosenju.

Wulfenov mleček je pravi domačin na vzhodni obali Jadranskega morja; poznamo ga tudi pod imenom Euphorbia veneta. Ime »veneta« ni dobil po Benetkah, pač pa zaradi obsežnih rastišč na nekdanjih ozemljih Beneške dežele, torej v Istri in Dalmaciji.

Euphorbia spinosa – bodičasti mleček je tudi domača vrsta, ki je ob morju zelo pogosta. Spomladi cvete rumeno, vendar se po cvetnem bogastvu ne more kosati s prejšnjo vrsto. Posebnost med mlečki je drevesasti mleček – Euphorbia dendroides, ki je lahko celo tri metre visok in ker tvori pravilno razrast kroglaste oblike, skoraj prav toliko širok. Žal ne prenese nizkih temperatur in je primeren le za zavetne lege ob južnem Jadranu. Ta mleček je izredno prilagojen sredozemskemu podnebju, v suhih poletjih odvrže listje in ponovno ozeleni šele z nastopom jesenskega deževja. Takrat tudi začne cveteti in cveti z značilnimi rumenimi socvetji vse do zgodnje pomladi.

Sorodni povezavi:

Melisa – Melisini Listi Tudi kot Zdravilo

Sredozemske pokrajine, kjer še sedaj raste v naravi, so domovina melise. Gojiti so jo začeli Arabci v Španiji, samostani so jo razširili po Evropi. Sedaj jo gojimo v vrtovih, kjer se dobro počuti na suhi sončni zemlji v zavetni legi. Melisa je trajnica, visoka 30 do 70 cm, s pokončnim, precej razvejanim steblom in nekoliko dlakavimi listi.

Melisa

Melisa in Razmnoževanje

Meliso razmnožujemo na dva načina. Jeseni sadimo posamezne rastline oziroma razdelimo starejše rastline na več manjših delov. Spomladi pa jo sejemo v tople grede ali nekoliko pozneje kar na prosto, v rahlo humozno zemljo. Pozneje pregosto rastoče rastline redčimo. Meliso nabiramo pred cvetenjem tako, da jo porežemo tik nad zemljo. Nato potrgamo liste in vršičke ter jih hitro posušimo v senci na prepihu. Sveže lističe lahko konzerviramo tudi v sladkorju; na več plasti listov potrosimo sladkor. Posušene liste spravimo v zaprtem kozarcu na suho mesto. Najbolje je nabirati meliso v zgodnjih popoldanskih urah.

Že antični zdravniki so se pohvalno izražali o melisi. Najbolj znana je postala po melisinem žganju. To učinkuje razredčeno z vodo poživljajoče pri duševni in telesni izčrpanosti, zlasti pri tistih, ki so preboleli daljšo bolezen. Priporočljivo je vzeti melisino žganje (20 kapljic razredčimo v vodi) pri hudi nespečnosti. Cenjeno zdravilo je proti migreni, zobobolu in glavobolu. Melisino žganje je odlično sredstvo za vtiranje pri revmatizmu in zmečkaninah. Zunanja uporaba v obliki obkladkov je priporočljiva tudi pri tvorih, oteklinah, žuželčjih pikih in podobnem.

Sorodna povezava:

Živa Meja kot Nadomestek Leseni ali Kovinski Ograji

Živa meja je rastlinska ograja; z njo nadomestimo leseno ali kovinsko. Njena naloga ni le omejevanje in ograjevanje vrta, pač pa je hkrati tudi naravna povezava z zunanjim svetom. Da nas varuje pred pogledi radovednih sosedov, je še dodaten razlog, da postaja živa meja vse bolj iskana in cenjena. In kako jo moramo oskrbovati, da bo na novo zasajena lepo rastla?

Živa Meja

Od dobro pripravljenega zemljišča je v veliki meri odvisna rast rastlin. Ker jih bomo pustili na istem mestu več let, jim kasneje ne bomo mogli bistveno izboljšati življenjskih razmer. Zato poskrbimo za ustrezno rastišče že pred sajenjem.

Nekaj tednov pred sajenjem zemljišče dobro prekopljemo 50 do 60 cm globoko in sproti odstranjujemo razne koreninske plevele. Zemlja je običajno tam, kjer sadimo žive meje, slaba. Izboljšamo jo z dodajanjem starega in dobro preperelega gnoja, šote ali komposta. Da bo meja zasajena čimbolj naravno, si tako pri kopanju kot kasneje pri sajenju pomagamo z vrvico. Pri kopanju jarka zmečemo vrhnjo plast zemlje na eno, spodnjo pa na drugo stran. Dno jarka prekopljemo, nato dodamo kompost in šoto ter vse skupaj premešamo. Gnoj dodamo šele, ko so rastline že posajene; na dnu bi bolj škodoval kot koristil.

Sajenje Žive Meje

Rastline za živo mejo lahko sadimo jeseni ali spomladi. Odkar dobimo nekatere rastline v kontejnerjih, lahko zasajamo živo mejo vse leto. Rastline za živo mejo sadimo v eno ali dve vrsti. Enovrstno sadimo rastline, ki poganjajo dolge poganjke. Te na spodnji strani med seboj prepletemo, da dobimo gosto in neprehodno mejo. Takšna meja je bolj ozka. Nekoliko širša je živa meja, če posadimo rastline v dve vrsti; sadimo jih v trikot, da ena vrsta dopolnjuje drugo.

Med jesenskim in pomladanskim sajenjem ni bistvene razlike. Vsako sajenje ima svoje prednosti in tudi slabe strani. Prednost jesenskega sajenja je ta, da dobimo jeseni, ko se prodaja v drevesnicah šele prične, lepe rastline. Slaba stran pa je, da lahko v hujši zimi občutljivejše rastline pozebejo. Takšne sadimo raje spomladi.

Spomladi pa dostikrat ne dobimo več vseh vrst rastlin, ker so bile že jeseni razprodane. Jeseni pričnemo saditi iglavce meseca avgusta, listavce pa, ko prenehajo rasti in jim odpade listje. Spomladi sadimo listavce kot iglavce, vse dokler ne pričnejo odganjati. Ko imamo pripravljeno zemljišče, se lotimo sajenja.

Najprej sadikam za tretjino prikrajšamo korenine. Tako jih spodbudimo k bujnejši rasti. Nato sadike posadimo na primerno razdaljo ter jih z zemljo, ki smo jo skopali z vrha ter zboljšali s kompostom in šoto, zasujemo do polovice. Zemljo ob rastlinah dobro zatlačimo z nogo, nato jih temeljito zalijemo. Nagnjene rastline naravnamo ter obsujemo še s preostalo zemljo, nato jih ponovno zatlačimo in zalijemo. Gnoj potrosimo okoli rastlin in ga prekrijemo še s preostalo zemljo. Jeseni sajene rastline lahko poškodujejo mraz, zimsko sonce oziroma pomladanski vetrovi. Ti lahko zemljo tako izsušijo, da rastline zaradi pomanjkanja vlage popolnoma propadejo. Priporočljivo je, da zemljo okoli rastlin prekrijemo s šoto, z listjem ali s slamo. Tako preprečimo premočno izhlapevanje in rastlinam ostane prepotrebna vlaga.

Saditvena Rez

Ob jesenskem sajenju rastlin ne obrezujemo, ob pomladanskem pa jih prikrajšujemo za tretjino. Prav toliko skrajšamo spomladi tiste rastline, ki smo jih posadili že jeseni. To je tako imenovana saditvena rez, ki pri rastlinah spodbudi bujno rast, hkrati pa skrbi za pravilno razmerje med koreninami in krošnjo.

Vzdrževalna Rez

Živo mejo lahko pustimo, da raste po svoje, ali pa jo obrezujemo. Prosto rastočim živim mejam spomladi izrežemo zaradi mraza poškodovane poganjke. Vsakih nekaj let jih pomladimo z odstranjevanjem vsega starega lesa. Pomlajene rastline bodo kmalu pognale nove poganjke. Če nameravamo živo mejo redno obrezovati, rastline spomladi ob sajenju prikrajšamo za tretjino, prvo leto po sajenju pa jih ne obrezujemo. Prihodnje leto meseca avgusta jih obrežemo tako, da je meja na spodnji strani nekoliko širša kot na vrhu. Praviloma mora biti živa meja na vsak višinski meter ožja za 10 cm.

Živo mejo obrezujemo s posebnimi škarjami z dolgim rezilom. Da jo obrežemo čimbolj naravno, si pomagamo z vrvico. Vzgoja lepe žive meje traja dve do tri leta. Pri obrezovanju pazimo, da ne bo ogolela.

Nadaljnja Oskrba

Pri oskrbi žive meje je zelo pomembno, da rastline redno dognojujemo, da odstranjujemo plevele ter zatiramo morebitne bolezni in škodljivce. Vsako pomlad gnojimo s kompostom ali starim gnojem, ki ga potrosimo kakšen centimeter na debelo. Na kvadratni meter dodamo živi meji še 40 do 50 g nitrofoskala. Vse skupaj plitvo zakopljemo v zemljo.

Možno je tudi zeleno gnojenje s travo, ki jo po košnji potrosimo pod rastlinami. Ta, počasi razpada in zadržuje vlago v tleh, hkrati pa nekoliko zavira razvoj plevela.

Sorodna povezava: